KEC potapljaška lokacija
Nivo: Za napredne potapljače
Maksimalna globina: 24m
Tip: Potop na razbitini
KEC, znan tudi kot DTM, je vojaška transportno-desantna ladja iz druge svetovne vojne, ki je bila potopljena na poti med Piranom in Strunjanom. Razbitina se nahaja 2,9 kilometra severno od rta Madona v Piranu, na smeri 16 stopinj vzhodno. Podatkov o razbitini je malo. Znano je, da je pripadala italijanski vojski in je verjetno bila potopljena spomladi leta 1945. Potapljači lahko dostopajo do razbitine skozi majhno, zahtevno odprtino na desni strani ali večjo odprtino na levi strani; vstop je priporočljiv samo za izkušene potapljače. Razbitina, ki leži obrnjena na glavo, ponuja edinstveno izkušnjo, saj se lahko preplava skoraj v celotni dolžini. Zaradi prisotnosti mulja je izjemno pomembno skrbno uravnavanje plovnosti. Razbitina je dom številnim ribam, občasno pa se lahko vidijo tudi jastogi ali ugorji. Vidljivost na razbitini zelo niha, od 0,5 do 10 metrov, tokovi pa so običajno zelo šibki. Razbitina se nahaja na globini med 19 in 23 metri.
Kec, oziroma DTM Kec, je razbitina transportnega desantnega čolna iz druge svetovne vojne (DTM = Desantni Tenkonosac Minopolagač), ki leži na globini 24 metrov, približno tri kilometre oddaljena od rta Madone v Piranu v smeri Fiese. Potonil naj bi zgodaj spomladi leta 1945, ko ga je v letalskem napadu zadela bomba (od tod velika luknja v levem boku). Gre za edino vojaško razbitino v slovenskem morju.
Na morskem dnu leži s palubo navzdol in z desnim bokom zarita v mulj. Železna ladijska lupina je dolga 47 metrov in široka 6 metrov, ima tri manjše elise motorja in dve krmili.
Potop se izvaja iz čolna, s katerim se privežemo na bojo, ki označuje lokacijo razbitine. Pri vstopu v vodo in plavanju do boje moramo biti pozorni na tokove. Do Keca se spustimo po vrvi, ki je pritrjena na razbitino. Zaradi vidljivosti, ki je pogosto slaba (0,5 do 10 metrov), je zelo pomembno, da ves čas plavamo tesno ob sopotapljaču, pomemben pa je tudi dober nadzor plovnosti, saj Kec leži zakopan v mulj, zato nam bo vsak stik s podlago vidljivost še poslabšal.
Celotna barka je močno poraščena s školjkami in spužvami, ostanki ladijskih propelerjev zato spominjajo na kamnite kepe. Potop bomo začeli po zunanjem delu barke, bodisi v levo ali v desno smer. Na desnem boku barke je vidna manjša okrogla lina za posadko, na levem boku pa ima barka večjo odprtino, skozi katero lahko izkušeni potapljači, ob primernih pogojih, zaplavajo v notranjost. Vstop v notranjost naj bo vedno le v paru, saj za skupino v barki ni prostora. V notranjosti barke domujejo jate rib, pa tudi kakšen jastog in ugor nista redkost. Tudi manj izkušeni potapljači bodo prišli na svoj račun, saj se jastogi skrivajo tudi v odprtinah, vidnih iz zunanjega dela barke.
Ko smo enkrat obkrožili barko in se vrnili na izhodiščno točko lahko, če nam zaloga zraka to dopušča, še enkrat zaplavamo ob boku barke proti krmi in se nato po vrhu (siceršnjem ladijskem dnu) vrnemo proti vrvi, pri čemer bomo, če bomo dovolj pozorni in bo vidljivost zadovoljiva, skoraj zagotovo videli kakšno škarpeno ali rakovico. Po vrvi se nato počasi dvignemo na 5 metrov globine, kjer opravimo varnostni postanek, nato pa se dvignemo na površino.
Kec je zaradi zgodovine zagotovo razbitina, ki je vredna ogleda, zaradi vidljivosti, ki je redko idealna, pa bo tudi tu verjetno potreben več kot le en obisk.
