Nočne radosti v Fiesi

Včeraj dopoldne sem delal v pisarni v trgovini na Bernardinu in vse je zgledalo, da bo navkljub prekrasnemu vremenu še en miren dan in da ne bo nikogar za potop. Po pravici povedano mi je kar odgovarjalo, da je tako saj je bil za mano lep vendar izredno naporen vikend in sem upal, da se bom nekoliko spočil.

Okoli 12. ure pa v trgovino prikoraka tip iz Južne Afrike in se zanima za potop. Kako je tu za potapljat, kakšne lokacije so mogoče, skratka standardna vprašanja... Ko sem mu vse lepo razložil, tudi to, da če želi s čolnom in je sam bo moral plačati za dva, mi je odgovoril, da bo razmislil in pride nazaj, če se odloči. Seveda to ponavadi pomeni, da ga verjetno ne bo nazaj in nisem rabil veliko, da sem se sprijaznil s tem, da mi ne bo treba čakati na večer in bom končno en dan malo prej doma. Dingggggg! Kako sem se zmotil. Čez pol ure je bil že nazaj in mi rekel, da je že pripravil svoj fotoaparat in da je ready to go, ko pade noč.

Okoli 10:30 sva bila že pripravljena na čolnu. Štart čolna in akcija... Sedaj sem bil že malo bolj pripravljen. Tako ali tako že dolgo nisem bil na nočnem potopu pa sem se na ta način uspel vsaj malo navdušiti nad prihajajočim potopom. Kam? V Fieso. Izrazil je namreč željo, da bi videl morskega konjička torej izbira lokacije ni bila težka.

Sedaj pa na to zakaj sem pravzaprav moral to zapisati. Takšnega potopa, ki je sledil nikakor nisem pričakoval. Malo verjetno zato, ker že dolgo nisem bil na nočnem potopu, večinoma pa zato, ker je bil res eden lepših nočnih potopov, ki sem jih opravil našem morju. Pa verjemite mi, da sem jih opravil kar nekaj.

Bil je čist jasen večer. Nebo je bilo posuto z zvezdami, ko smo se pripeljali na lokacijo v Fiesi pa čisti mir. Nikogar nikjer. Po buddy checku sva se z Južnoafričanom vrgla iz čolna in sprva je zgledalo, da vidljivost ni najboljša vendar takoj ko sva se potopila na 4 metre se je odprla in videlo sej je vsaj 7m, kar je za Fieso dobro. Malo sem bil pod pritiskom saj sem vedel, da bo 100% zadovoljen le, če najdeva konjička saj je bil to glavni cilj. Tako sva na mestu kjer se po navadi nahajajo iskala kakšnih 10 minut brez uspeha (vsaj kar se konjička tiče). Sva našla pa vse drugo. V začetku potopa naju je obiskal ligenj, ki se je nekaj trenutkov še poigral z menoj in mojo lučjo. Sipe so bile na vsakih 5 metrov, prav tako tudi morski listi, po tleh so ležale škarpene in škarpoči, videla sva veliko morsko lastovico, dva šila... Videl sem malo jeguljo, ki je v vseh potopih v Fiesi še nisem videl. Skratka polno raznega morskega življenja, ki ga očitno v tem času še posebej po noči mrgoli. Ker nama še vedno ni uspelo najti morskega konjička sva se odločila, da se odpraviva proti motorju in katrci. Tam sva naredila en krog in se odpravila nazaj. Tudi nazaj grede greben ni razočaral. Videla sva dva Jastoga, ki sta kukala iz svojih lukej, ob grebenu je mrgolelo raznih rakcev. Tik pred čolnom pa sva končno našla kar sva iskala. Morskega konjička! In to ne enega, kar dva. En je bil rjav, teh je v fiesi kar nekaj, drug pa rumen, ki pa je tukaj prava redkost. To je bila pika na i. Na koncu sva se pod čolnom še malo poigrala s planktonom in ko sem pogledal na moj potapljaški računalnik je ura na njem kazala že 65 minut. Kako hitro je minilo. Seveda, na poti nazaj ni manjkalo navdušenja ne z njegove, še manj pa z moje strani.

Če povzamem in strnem misli. Po dolgem času sem bil tako navdušen nad potopom v našem (Jadranske) morju, ki ni bil povezan z razbitinami. Čeprav sem prišel domov šele ob pol dveh zjutraj je bilo vredno in verjemite mi da sem spal kot dojenček. Potop mi je zopet prebudil navdušenje nad nočnim potapljanjem pri nas in iskreno komaj čakam, da grem spet. Upam, da se mi še kdo pridruži, ker vam ne bo žal.

Spodaj prilagam še nekaj slik. Igranja z lignjem žal ni ujel v aparat tako, da ta izkušnja ostaja izključno meni. Ostalo pa lahko malo podelim tudi z vami.

Lep dan,

Oskar