Svet prostega potapljanja – apnea, izhaja iz grške besede a-pnoia, kar pomeni "brez dihanja". Sam izvor besede v osnovi nima nikakršne povezave z vodo, vendar se beseda "apnea" v sodobni terminologiji uporablja kot sinonim za prosto potapljanje, tj. potopitev pod vodo brez pripomočkov, ki bi nam omogočili dihanje.

 

Apnea, bolj kot katerikoli drug šport, temelji na pradavnih, nezavednih refleksih, zapisanih v naših genih. Človek že prvih 9 mesecev svojega življenja preživi v vodi – plodovnici, ki je zelo podobna morski vodi. Še več, če dojenčka potopimo pod vodo, bo le-ta instinktivno plaval „žabico“ in zadržal dih tudi do 40 sekund. To sposobnost dojenčki obdržijo vse, dokler se ne naučijo hoditi.

 

Četudi ta refleks izgubimo s postavitvijo na noge, pa ta ostaja v kolektivnem spominu človeštva, kar se kaže tudi skozi zgodovino v obliki mitov in legend ter se nadaljuje v sodobnem času, v katerem izjemni atleti vedno znova podirajo obstoječe rekorde in na novo pišejo knjige o človeški fiziologiji.

 

V dobri prvi polovici prejšnjega stoletja je veljala domneva da je za človeka nemogoče potopiti se globlje od 50m na en sam vdih. Po mnenju zdravnikov in specialistov bi se pri 50m globine človeško telo vdalo pritisku okolice in potapljač bi umrl. To prepričanje je veljalo vse do leta 1962, ko je eden večjih osebnosti sodobnega prostega potapljanja, Enzo Maiorca, podrl to mejo in se na en sam vdih potopil na 51m ter se vrnil nepoškodovan na gladino.

 

Potapljanje na vdih se je rodilo ob obalah morij in jezer, ki so predstavljala veliko zalogo hrane in morskih dobrin. Najstarejši zapis o prostem potapljanju so arheologi odkrili ob obali Baltskega morja, kjer je bila naseljena civilizacija, ki so jo imenovali "školjkarji", nekje pred 7.000 do 10.000 leti.

 

Izkopavanja med rekama Evfrat in Tigris, ki razkrivajo zgodovino Mezopotamije in datirajo približno 4.500 let pred našim štetjem, so odkrila veliko ostankov ornamentov, okrašenih z biseri, snovjo, ki jo je mogoče dobiti le s potapljanjem na dno morja. Prav tako so bisere našli v Egiptu in izvirajo iz VI. Egipčanske dinastije približno 3.200 let pred našim štetjem.

 

Vemo, da je bilo prosto potapljanje redna praksa v obalnih območjih Mediterana. O tem priča mnogo najdb, mitov in legend.

 

Najbližje prvemu mitološkemu apneistu je prišel Glaucus, imenovan tudi "zeleni pomorščak". Mit izvira iz Mikenske civilizacije na Kreti, ki je svoj razcvet doživela v letih 2000 do 1570 pred našim štetjem. Po legendi sodeč je bil Glaucus sin Minosa, kralja Krete in Pasiphae, "tista, ki vse razsvetli". Kot otrok je padel v sod z medom in se utopil. Ponovno ga je oživel profet Polido. Pri prenosu legende v Grško civilizacijo se je ta nekoliko spremenila. Glaucus naj bi se spremenil iz ribiča v boga obale s pomočjo čarobnega zelišča, ki je imela moč oživljanja rib…

 

Zgodba iz grško-perzijske vojne govori o grškem ribiču Scyllaji in njegovi hčerki Cyani, ki sta ponoči pod vodo prerezala sidrne vrvi Perzijske mornarice, ki je oblegala Atene. Ladje Perzijskega kralja Xerxesa je veter nato odpihnil na čeri, kjer so nasedli. Zgoda datira v leto 480 pred našim štetjem.

 

Druga zgodba govori o antičnih Atencih, ki so pod vodo prežagali našpičene kole, ki so Atenskim ladjam preprečevali vstop v pristanišče Syracuse, leta 415 pred našim štetjem.

 

Kot dober opazovalec je Aristotel v antični Grčiji opisoval pogoste probleme pri potapljanju. Tako je opisal, da so potapljači imeli podobne probleme kot danes, bolečina v ušesih, krvavenje iz nosu. Omenjena je tudi priprava; narobe obrnjena posoda, polna zraka in potopljena v vodo, v katero je potapljač nato vtaknil glavo.

 

Tudi makedonski kralj Aleksander Veliki se je zapisal v zgodovino apnee. Po legendi sodeč naj bi se potopil na dno morja v posebni, po meri narejeni pripravi iz stekla. Mit omenja, da je je Aleksander nekoč po povratku na površino zatrjeval, da je pod vodo videl pošast, ki je nato tri dni in tri noči grozeče hodila okrog njega.

 

Za časa rimskega imperija v četrtem stoletju pred našim štetjem so ustanovili posebno vojaško enoto imenovano "urinatores", kar v latinščini pomeni "iti pod vodo". Imeli so različne naloge, na primer iskanje in reševanje izgubljenih sider, odstranjevanje raznih podvodnih barikad in podobne vojaške naloge pod vodo.

 

Zadnja kraljica Egipta Kleopatra (69-30 p.n.š.) je uporabila potapljače za srhljivo šalo pri njenem ljubimcu Marcu Antoniu, ki je bil zasvojen ribič. Potapljači so, po njenih navodilih na Marcov trnek pod vodo obesili okamnelo ribo.

 

Območje Mediterana je še danes polno antičnih sledi potapljanja, potrebno je obiskati le vas grških potapljačev za spužvami, vendar ne pozabimo, da so se takšni načini potapljanja uporabljali tudi drugje, po vsej zemljepisni dolžini.

 

Omeniti moram seveda še Ame, japonske in korejske potapljačice, katerih izjemne tehnike potapljanja so stare že več kot 2000 let. Ame so lahko samo ženske. Razdeljene so v tri skupine, glede na starost in vzdržljivost pod vodo. Stare med 17 in 50 let, te ženske plavajo dnevno 8-10 ur v vodi malo nad 10oC.

 

V modernejši dobi apneo zasenčijo začetki scuba potapljanja, s prvimi pripomočki za dihanje pod gladino. Ponovni vzpon je apnea doživela v drugi polovici prejšnjega stoletja z osebami, kot so Enzo Maiorca, Jaques Mayol, Francisko "Pipin" Fereras in Umberto Pelizzari, prvi izmed sodobnih apneistov pa je sigurno Grk, Yorgos Haggi Statti.

 

 

    Divestrong d.o.o., Borovška cesta 88a 4280 Kranjska Gora E: info@divestrong.si